2015:

 

Narečne viže: Barbara Gropajc: Muj maj (Komisija Igor Pirkovič)

 

Maj, beu ti maj,

s kun farb’š ti srcj?

Ti, sàmo ti,

d’ nčko se uževi?

S souzeco, lepe šmarne devičice,

d’ d’ši, d’ d’ši u m’ne bela ml’dust?

 

Maj, zlate maj,

ka nes’š n’ uoči?

Ti, sàmo ti,

d’ s’ me nč n’ spi?

An n’smeh, djštre, mičk’ne zvezdice,

d’ l’vi, d’ l’vi z mano se srede trau?

 

Maj, muj ti maj,

kan v’le zej hetiš?

Ti, sàmo ti,

prehitro me pestiš!

Srede trau buon te mjrk’la sz d’ljau,

ku metul, ku metul me u n’ručje buo spau…

 

Huala, ti huala, ti huala z’ use,

maj ti s’njau, ti poven uonjau...

Huala, ti huala, ti huala z’ use,

plet’n te venc u p’zdrau!

 

Huala, ti huala, ti huala z’ use,

muj maj n’svidenje!

 

Vurberk: Igor Pirkovič: Ko pridem domov (Komisija: Milan Jež)

 

Ko sem od ognjišča vzel bridko slovo a mati je roke sklenila:

»Le vračaj se sine če bodeš lahko«, na dušo mi je položila.

In oče objel me je preko ramen, ter šepnil za ščepec spodbude,

kjerkoli boš hodil ostani pošten in spomni kdaj rodne se grude.

 

Po svetu prenašal bogastvo besed sem matere in sem očeta,

njih pravi pomen v meni puščal je sled, kot pesem nikoli izpeta.

Na tujem sem novo življenje začel, srce pa še večkrat poroma,

v dolino domačo kjer smisel sem žel na pragu najdražjega doma.

 

Ko pridem domov se solza utrne,

ukraden spomin kot žarek se vrne.

Saj priti domov je pravo darilo,

je kot blagoslov poslan iz srca.

 

Melodije morja in sonca: Angelo Misterioso(Drago Mislej Mef): Nekaj med nama

 

Zunaj je sonce storilo poletje, jaz pijem pivo in ti gledaš cvetje.

Jaz sem pri volji, tebi se spi, meni je fino, tebi pa ni.

Nekaj med nama ne pride do stika, jaz sem brez stila in ti si kot slika,

jaz bi govoril, ti pa molčiš, pa bom povedal tud` če znoriš.

 

Nekaj med nama očitno ne vžge, meni se smeje, tebi pa ne.

Tebi je dolgčas, jaz sem kot sam, z vsakim trenutkom manj te poznam.

Veš da pogrešam tisti nasmeh, z glavo v oblakih, z nogami na tleh,

ko sva še v pesek risala slike in sva poznala skrite dotike.

 

REF:

Veš jaz bi s tabo jugo lovil,

valove pobožal, se tebe napil.

Ti pa bi raje ostala v pristanu,

korake drobila proti Piranu.

 

Števerjan: Ajda Hribar: Otroci sonca

Otroci sonca sanje rišemo

po svetu, kjer še vedno je sivo.

Naši žarki nam barve dajejo,

s soncem pozlatijo veliko nebo.

 

Otrok sonca res lahko je vsak,

le najti mora svojo pesem zmag,

zato zapoj z nami zdaj,

žarkom daj srčni sijaj,

otroci sonca ustvarjamo raj.

 

Do mavrice radi skupaj bi odšli,

saj prava simfonija tam živi,

zato zapoj z nami zdaj,

žarkom daj srčni sijaj,

otroci sonca ustvarjamo raj.


 

Ptuj: Franc Ankerst: Gospodar (Komisija Franci Smrekar)

 

Polje, družina

sveto mu je,

za to svetišče

dal bi vse!

 

Kdo od jutra do večera,

skozi leto, dan na dan,

orje, seje, žanje, ljubi

in goricam je predan?

 

Kdo je príden bolj kot mravlja

in premalo spoštovan,

ker ustvarja, ne zapravlja

in po delu je poznan?

 

To gospodar je, viničar, kmet,

z delom preneha z nočjo,

dan na dan v polje, gorice je vpet,

Bog ve, da res je tako!

 

On vsej deželi zdaj je za vzgled,

rad ima zemljo, nebo,

rad ima čisto resnico in red,

bolj kot rumeno zlato.

 

Kdo skrbi za dom, družino,

kakor vzorni gospodar,

polni kašče, sode z vinom

in nam daje zemlje dar.

 

Komu kakor zlato polje

'rž, pšenica valovi,

kdo za štimungo zapoje,

spije špricer, dva, do tri?

 

Cerkvenjak: Alenka Skupek: Šembidska polka

 

Šest nas je – deklet in fantov

v tej skupini muzikantov,

ki ji ljudsko izročilo

še v imenu je sledilo.

Kot »Šembidce« nas poznajo

tisti, ki posluh imajo

za harmoniko, za petje

in za plesno doživetje.

 

Izpod nanoške planote

burja širi naše note,

da bi pari zaplesali

v taktu vetrne piščali.

Kdor nas sliši, vsak poišče

bližnjico si na plesišče.

Ples vrtinči se brez konca

vse do jutranjega sonca.

 

Iz prepihanega kraja

raste žilavost značaja.

Tu z živahnimi koraki

čas zbeži med veseljaki.

A v osončenem zavetju

zrak diši po prvem cvetju.

Jaz bom burja, ti cvetica.

s prsti ti pobožam lica….

 

Mi se burje ne bojimo,

v njenem ritmu valovimo,

z njo se vztrajnosti učimo,

veselimo se, živimo.

Vedno mladi in veseli

burjo v polko smo ujeli.

Pesem biva v našem kraju,

zrasli smo v vipavskem gaju.

 

Dolenjske Toplice: Darinka Kovač: Midva bova skupaj (Komisija: Jože Skubic)

 

Kmalu bo snežinka drobna,

priplesala v tvojo dlan,

ko loviš jo razigrano,

kot princeska si iz sanj..

Gledam te, srce je vroče,

srečen sem, ker moja si,

všeč pa si še drugim fantom,

na skrivaj me to skrbi..

S tabo radi bi plesali,

v žepih greli ti roke,

ob dišečem, toplem vinu

kradli tvoje ustnice..

Ti pa skromno le zardevaš,

in se ljubko jim smehljaš,

ljubosumje svoje skrijem,

ko mi sto poljubov daš.

REFREN:

Midva bova skupaj

do konca sveta,

do zadnjega diha

ti dajem del srca..

Ker ti, ti si zrasla

za mene samo,

v dobrem in slabem

je zate tu nekdo...

 

2014:

 

Narečne viže: Franc Ankerst- Muskontarska bogatija

 

Ja zej pa že fibec me matra zakva prav`te de s`m premožen,

k` reven s`m k`t mš cerkvena, pa zgledam k čevelj povožen.

Vse kar jest z musko zasuž`m, košta moj kvartir me pa pošta,

po kom nej bom potlej premožen, sej še za firk`lček ni.

 

Po ceumu svet` pojem pa špilam, kar v prs`h srce m` zapoje,

pr` polkah pa valčk`h uživam, če mau jih zagvižam po soje.

Jest res mam rad viže domače, tud` štimungo petja obrajtam,

ob musk` prav na vse jest pozab`m, včas`h še šiht zam`dim.

 

REF.:

Naša bogatija domača je muska pa štima,

naša bogatija poskočne so viže pa rima.

Naša bogatija ni ne v zvat ne u dnarj`,

naša bogatija je duša muskontarska.


 

Vurberk: Vili Bertok-Naprej bom odšla

 

V pozabo šlo je že poletje, sonce sije brez moči,

slana jemlje zadnje cvetje, zopet hladne so noči.

Sence dolge so postale in večerom kraja ni,

za teboj pa so ostale srčne rane in skrbi.

 

Brez veselja in radosti pozabiti se ne da,

še ponos ni več zadosti, ko ljubezen se konča.

 

V pozabo šlo je že poletje, sonce sije brez moči,

pticam je zastalo petje, listja več v krošnjah ni.

Ko v nočeh se luna skriva pa mi ne odgovori,

sama vem, da nisem kriva in prav to najbolj boli.

 

A solze v samoti ne bom potočila,

se z lažno obljubo ne bom preslepila.

Ne bom se vrnila, ne bom si lagala,

četudi na koncu bi sama ostala.

Ne solze v samoti ne bom potočila,

ne bom si mladosti z grenkobo pojila.

Ne bom te prosila, ne bom te klicala,

sklenila sem le, da naprej bom odšla.





 

Melodije morja in sonca: Marko Gregorič-Moja soseda

 

Vsaka ima svoj vrt, sva skregani na smrt,

jest mam mačko ona psa - moja soseda.

Jest mam žurke, ona ne, to ji ful na živce gre,

s policijo mi grozi - moja soseda.

 

Jest mam tipa ona ne, rada vedla bi vse,

špega, vleče na uho - moja soseda.

Že navsezgodaj kuje plan, kako bi mi unič`la dan

žleht je ko hudič - moja soseda.

 

Hop, hop, hop - poteptala ji bom vrt,

hop, hop, hop - škornje obrisala v prt.

Hop, hop, hop - naj kar cepeta od jeze,

v nabiralnik sem ji stisn`la dve tubi majoneze.

 

Števerjan: Matjaž Vrh-Jaz čakam te

 

Sredi toplih majskih dni, v zarji poznega poletja

in potem, ko gre jesen v zlate barve vsega cvetja,

mi srce spet zadrhti, ko le slike vse zbledele

še obračajo dlani, v katerih bil si ti.

 

Tudi ko snežinke bele spet zametejo poti

in srebrna noč na nebu riše svetle nam sledi.

Moje misli so pri tebi, v srcu mojem pa pomlad

zacveti, kot tista leta, ko si še imel me rad.

 

Jaz čakam te, ko dan spet zapira trudne oči,

jaz čakam te, ko mlado mi jutro spet sanje zlati.

Jaz čakam te in brez tebe v dlan močno zaihtim,

upam le, da nekoč se ob tebi zbudim.

 

Graška gora: Kim Furlan-Kraška jesen

 

Ves v bršljan zelen se zid zavije,

iz razpoke v njem cvetlica miži,

v senco črni bor gozd mehko skrije,

ruj ga rdeče in rumeno zasneži.

 

Star vodnjak razmišlja sredi vrta,

kamenček požre, nov svet podari,

regrat pleše v zrak, ob njem pa trta

z listjem nizko pod oblaki se mudi.

 

Poletju čas jesen je vzela

in si nadela je sončnih oblačil,

zdaj barva Kras in je vesela,

v naročju hrani na tisoče daril.

 

Ptuj: Majda Rebernik-Med drobci spomina

 

Besede vse so mimo naju šle,

kot da bile bi vse začarane,

je mimo šla še rožnata pomlad

in mlade sanje polne lepih nad.

 

Besede vse so mimo naju šle,

pustile spet samotno so srce,

je mimo šla še najina mladost,

so ustnice popile vso sladkost.

 

Besede vse so mimo naju šle,

in z njimi šlo je zadnje upanje.

Vsak zase sam po soncu hrepeni,

odmev besed ujeti si želi

 

Ostala sva med drobci spomina

in čakava, da nov se dan rodi.

Izpijeva grenko čašo pelina

in brez besed naju čas prehiti.

 

Slovenska popevka: Igor Pirkovič-Poseben lik

 

Prevečkrat problem zagledam v tem,

da v čevljih po sobi sprehajaš korak.

In jezik zleti mi nekam v tri dni,

da ni ti prihranjen ne konj ne bedak.

 

A mine me spet vsa jeza besed

in puščice pospravim v kot.

Saj moje nebo bi jokat odšlo,

če tvoje iskre bi zamenjale pot.

 

V bistvu si poseben lik, ki me vnameš na dotik,

medtem, ko jaz svoj prav imam, z nasmehom spelješ me drugam.

Takrat, ko jaz dodajam plin ustaviš me na svoj način,

za jezo mojo imaš svoj trik, ker si poseben lik.

 

Ko prideš domov ob petih in pol,

čeprav sva obiske dobila ob treh,

v pozdrav kakor plaz spustim ti v obraz

vso lekcijo, kakor da storil bi greh.

 

A mine me spet vsa jeza besed

in puščice pospravim v kot.

Saj moje nebo bi jokat odšlo,

če tvoje iskre bi zamenjale pot.

 

V bistvu si poseben lik, ki me vnameš na dotik,

medtem, ko jaz svoj prav imam, z nasmehom spelješ me drugam.

Takrat, ko jaz dodajam plin ustaviš me na svoj način,

za jezo mojo imaš svoj trik, ker si poseben lik.

 

Drugačnega te ne želim,

ker ti si ta, si ta, ki z mano zna.

 

Cerkvenjak: Matjaž Vrh-Jaz čakam te

 

Sredi toplih majskih dni, v zarji poznega poletja

in potem, ko gre jesen v zlate barve vsega cvetja,

mi srce spet zadrhti, ko le slike vse zbledele

še obračajo dlani, v katerih bil si ti.

 

Tudi ko snežinke bele spet zametejo poti

in srebrna noč na nebu riše svetle nam sledi.

Moje misli so pri tebi, v srcu mojem pa pomlad

zacveti, kot tista leta, ko si še imel me rad.

 

Jaz čakam te, ko dan spet zapira trudne oči,

jaz čakam te, ko mlado mi jutro spet sanje zlati.

Jaz čakam te in brez tebe v dlan močno zaihtim,

upam le, da nekoč se ob tebi zbudim.

 

Dolenjske Toplice: Matej Kocjančič-Povej naprej (Komisija Igor Pirkovič)

 

Le nasmeh prinesi s sabo in par nog za ples vroč,

da ne bo šla v pozabo tale dolga, nora noč.

Pridi sam ali pa v družbi čudno skuštranih deklet,

spal boš jutri zjutraj v službi, zdaj pa treba je živet.

 

Le pogum prinesi s sabo, za vse drugo tu smo mi,

glej, da boš za kakšno rabo, ko te punca zavrti.

Danes res bo prva liga, saj je za zabavo čas,

naj te drugo nič ne briga, z nami pel boš na ves glas.

 

REF:

Povej naprej, da do jutra bo veselo,

danes nora bo zabava, žur brez mej.

Povej naprej, da plesalo se bo, pelo,

da deklet dovolj bo, vsem povej naprej.

 

Le nasmeh prinesi s sabo, in ne drži se grdo,

slaba volja je za tabo, zdaj bo vse samo lepo.

V dobri družbi boš užival, našel to, kar si iskal,

nič ne boš doma se skrival, ker drugače ti bo žal.

 

Vodovnikova nagrada: Barbara Kolarič


 

2016:

Dnevi slovenske zabavne glasbe: Počasi: Feri Lainšček

 

Za šipo, kjer ni več izložbe še vidim kdaj tvojo podobo

in ptice, ki letajo v paru še kukajo v najino sobo.

Nad strehami starega mesta nebo je prepolno spominov

in v parku, ki čaka še nate razcveta bel grm se jasminov.

 

Ta klop je ladja, ki pluje le z letnimi časi,

novice mi veter prinaša in vse se dogaja počasi.

Ladja brez jadra, ki pluje le z letnimi časi,

novice mi veter prinaša in vse se dogaja počasi.

 

Kot nove zastave ljubezni se deklicam vijejo krila,

le mojih ne slišiš korakov, ker sled se je zdavnaj zgubila.

Ker najin se dinar za srečo ni v ribico zlato spremenil,

ostala za zmeraj je želja, ki čas jo bo nekam zaklenil.


 

16. Večer slovenskih viž v narečju : Čez Polanske griče:  David Mohorič  

 

Draga moja, dan se diela

spiet se u griče mi modi,

škoda je, ke tuk maš diela,

če ne lohk be šla še ti.

Gor do Slajke ja uriežem,

na Armanuc še letim,

ene ruožce vase ulijem,

de se luoži nzaj spostim.

 

Draga moja, kej se kriegaš,

se me sam dvie ure nau,  

kuj ja mahnem gor na Bliegaš,

razn, če me kej ustav.

Hit se kuod debata vname,

tak je pač polansk bontuon,

če slučajn skarbiel teu zame,

kar poklič gor h Andrejuon.

 

Kadar te zanese čez polanske griče,

slišu boš tišina sried zelenih trav,

von s tega šundra te narava kliče,

ledje sa vesieli, cajt pa se ustav.

 

Draga moja, kie do južne

gor na Javarč letu bom,

pol naprej pa kar čez Lučne

skoz dolina pridem von.

Včeri ke sn mal zamudu

si pa gard me gledala.

Zutri z mačkam sn se zbudu,

ti s' pa zraun sikna bla.

Vurberk 2016: Srce v hiši: Fanika Požek

 

V stari krušni peči ogenj plapola

in po nebu mesec nasmejan vesla.

Kot srebro blesti se tiha zimska noč

in spet kot deček vidim se na peči kot nekoč.

 

Krušna peč bila je v hiši kot srce,

v zimskih dneh družino vso ogrela je.

V stari dom se vračam, tu živi spomin,

saj skoz tegobe težkih dni je lažje pluti z njim.

 

REF:

Tu pred pečjo je mati stala, tega se spominjam še,

in hlebček je v rokah držala, nežno se smehljala je.

Marsikaj v času se pozabi, le na kruh domači ne,

na to ognjišče in ljubezen, ki sameva zdaj brez nje.

Števerjan 2016: Ne joči mami: Dejan Bojanec

 

Le zapojte zdaj prijat`li, le zapojte kot takrat,

ko dekletom smo hodili tja pod okno vasovat.

Misli moje so pri tebi; Hvala draga mamica,

ker bila si ti ob meni in naučila me vsega.

 

REF:

Ne joči mami, obriši solze,

vse odpusti mi nocoj.

Ne joči mami, ne skrbi zame,

kjer sem zdaj sem angel tvoj.

 

Hvala draga mamica,

zate pel bom take pesmi, da jih slišat` bo z neba.

Melodije morja in sonca 2016: Voda: Polona Furlan

 

Vznemirjena zbiram spomine,

tlačim v kovček neuspele podvige,

potiskam in skrivam kar lahko bi bilo,

pa nikdar ni uspelo, po vodi je šlo.

 

Zdaj voda odnaša vse temne spomine,

v tolmunih zrcali se biser modrine,

pere laži, izpira iluzije,

se zlije v slap, obraz mi umije,

se zlije v slap, obraz mi umije

 

REF.:

Voda je misel, voda je vir,

čista prinaša mi mir.

Divje naj dere, divja naj spere,

daleč odplavi kar ni v pozabi.

Graška gora 2016:

Kam se pelje svet?: Meta Smolič (Komisija Jože Skubic)

 

Ozreš:

človeka na vozičku,

reveža v fičku,

belo palico pri tleh,

berača v smeteh,

v krpah hlače male,

čevlje v luknjah, stare ...

Kam se pelje svet?

Zakaj na svetu ni pravice

in nasmeh nam ni enak?

Zakaj ne jemo vsi sredice?

Še za skorjo nima vsak.

 

Ozreš:

bogate v krasni vili,

lepo starko v svili,

gospoda v avtu črnem,

vse prste v srebrnem,

čeveljce pregrešne,

dušice požrešne ...

Kam se pelje svet?

Zakaj na svetu ni pravice

in nasmeh nam ni enak?

Zakaj ne jemo vsi sredice?

Še za skorjo nima vsak.

Vsem poslednja pot življenja

v usodi piše s pikami.

Tja odide vsa dobrota, zloba,

vse, kar nas kroji.


 

Ptuj 2016:

Tam kjer je moje srce doma: Vera šolinc (komisija Franci Smrekar)


 

Včasih bila prašna je cesta, jaz pa še deklica.

Z doma odšla v tuja sem mesta ne da bi vedela,

da bo nekoč sivo zidovje vzelo zelene poti,

čas bo divjal, me okoval, zdaj se mi vedno mudi.

 

Včasih je znal sosed sosedu reči vsaj dober dan,

zdaj pa zbeži raje pogledu, sredi ljudi je sam.

Naša je vas kakor oaza sredi puščobe sveta,

vlada nasmeh, sreča v očeh, vsakdo ti roko poda.

 

Tam, kjer je moje srce doma najdražji moji žive,

kjer postanem spet deklica, ki rada smeje se.

Tja, kjer je moje srce doma, kjer po domače pojo,

vedno znova bom pot našla nazaj v Slovenijo.

Cerkvenjak 2016

Ti me izpolnjuješ: Igor Pirkovič

 

Odkar so te tvoje nebeške kočije

metulje speljale pod moje nebo,

ne iščem pri rožicah drugih kemije,

saj s tabo jo čutim močno.

 

Osmišljaš mi dan in iz čiste navade

prešla si mi v misel prešla si v srce,

ki bije mi zate v ritmu balade

od mraka do belega dne.

 

Saj ti me izpolnjuješ in prav je da izveš,

da vedno bom na tvojih zvezdah kamorkoli greš.

Saj ti me izpolnjuješ in morje tvojih slik

mi daje moč, da lažje bom dočakal tvoj dotik.

 

Če pot bi te kdaj odpeljala na tuje,

pa pesnik v meni ostal bi brez rim.

Ker nočem, da mi iz oblakov dežuje

še bolj si te močno želim.

 

Življenje je kot nepopisana knjiga

in vem da me s tabo še čaka roman,

ko ni te ob meni pa misel me dviga,

da kmalu ogrejem ti dlan.


 

Dolenjske Toplice 2016

Kako naj vem - Matej Kocjančič

 

V ljubezni sem previden, rad izbral bi prav,

res si ne želim, da bi na koncu sam ostal.

Saj sem muzikant in lepih punc ne manjka mi,

a ne vem kateri »Ljubim te« povedal bi.


 

Rad bi da postavna je, mogoče svetlih las,

da jezi se prav po tiho, smeje pa naglas,

da zavidali mi bodo vsi prijatelji,

da ponosen bom, ko bo v moji postelji.


 

REF:

Kako naj vem katera prava je zame?

Kako naj najdem si kraljico za srce?

Da lepa je in da ima ravno prav oblin,

da smeje se in je slovenskih korenin.

Kako naj vem, da mi na koncu žal ne bo,

da se kesal ne bom, ko zbujal se bom z njo.

Le kje naj najdem tako kakršno bi rad,

da jaz bom srček njen in ona moj zaklad.